KLJUB VSEMU - RODEO

Dragi bralci in še dražje bralke, kot ste opazili, je tale moj v zadnjem času nekolikanj nesrečni blog nekaj dni sameval. Njegov avtor se je potikal in se še potiuka po širnem internetnem prostoru, prizadevajoč si, da bi našel miren ter kolikor toliko udoben kotiček, kamor bi lahko beležil svoje sila modre, prodorne, kritične in seveda novodobnim razčlovečenim kapitalističnim zverem nevšečne misli. No, vse kaže, da sem prostorček našel, le še pripraviti ga je treba za spodobno delovanje, kar pa bo bržčas realizirano v najkrajšem možnem času, zagotovo pa najpozneje do konca tega tedna. Seveda je še vedno aktualna tudi postavitev lastne spletne strani, vendar mi to zaenkrat preprečujejo čisto pragmatične ovire, o katerih pa ne tem mestu ne bi izgubljal besed, ker bi vse skupaj potem lahko izzvenelo v nekakšno jamranje, kar pa je podpisanemu tuje in zoprno.Res, reje sikam in razgrajam ter jih posledično dobim po gobcu, kot pa da bi jadikoval, se smilil sebi in drugim in se tolažil z miloščino. Zavedam se, da bo zaradi tega moje pisanje tudi v prihodnosti včasih deležno ostrih napadov s strani posameznikkovc, ki brez takšne ali drugačne institucionalne podpore nimajo jajc za soočenje z realnostjo, kakršna postaja vsakdanjik (pre)velikemu številu prebivalcev Vukojebine. Okej, Rezka, snedel sem dano besedo, spet svinjam po deželici, spet se izpostavljam kritikam, pljuvanju, maščevcanju, a to je moja koža in iz nje ne morem, pa čeprav je tudi v tej podalpski mlakužu nekaj ljudi, zaradi katerih bi se bil pripravljen svinjanju odpovedati. Seveda v kakšnih manj krutih okoliščinah in ob vsaj rahlo manj zatohli klimi.

Človek z mojimi izkušnjami pravzaprav mora biuti shizofrenik. Nenehno je namreč razpet med tistim, kar je v resnici in tem, kar je iz njega naredilo življenje. To pomeni, da če bi ta trenutek prestopil v manj nevšečno estetiko, bi moje uporniško poslanbstvo ostalo na pol poti in vse minulo delo bi bilo zaman. Tega pa je (bilo) res preveč, da bi lahko vse skupaj kar tako zavrgel in se prodal za nekaj evrov. Čeravno moram priznati, da se že nekaj časa poigravam idejo, da bi svoje pisanje vendarle skomercializiral do vsote, ki bi mi nemara zagotavljala vsaj nekoliko manj stresne pogoje za preostanek življenja.

Od ljudi, katerih mnenje mi res veliko pomeni, sem bil sicer že večkrat dobronamerno opozorjen, da moj bes ne more roditi ravno »dehtečih rožic žlahtne slovenske literature«, in tega se tudi sam še kako dobro zavedam, vendar, dokler ne spucaš vsega blata iz hiše, je pač nesmiselno vanjo nameščati novo opremo. Še posebej, če je blato v hiši kontaminirano.

Kakor koli že, počasi se vzpostavlja stanje, ko bomo lahko globoko vdihnili, ne da bi pri tem pljuča napadel oblak strupene pare, ko bomo lahko naš čas in energijo investirali v sicer razmeroma kratko, a vendarle sončno prihodnost. Do takrat pa bo v teh vrsticah pač še vedno prisotnega kar nekaj žvepla. A če smo preživeli komunizem in Mrkaićevo ubijalsko kritiko, (ki je bila – to rad priznam – vsaj deloma tudi upravičena) bomo tudi teh nekaj kubikov dreka zmetali skozi vrata in se posvetili estetsko primernejšemu izrazju. Do takrat pa, kot rečeno, sem se pripravljen razgaljatiin izpostavljati, ne glede na posledice. Zatorej bo nadaljevanje tegale pisarjenja vendarle nosilo naslov, ki mu je bil namenjen v prvi varianti, torej: RODEO PO VUKOJEBINI.