TKO MISLI, NIJE MU DO PEVANJA

Včeraj sem na temle blogu pokomentiral zanimiv in iskreno, od srca napisan tekst avtorice, ki ji ne bi mogli odrekati omikanosti in pronicljivosti. O sami temi bom nekaj besed odžebral v nadaljevanju. Ta trenutek me je prešinilo nekaj drugega. Namreč to, koliko je mogoče skozi blog priti do bistva avtorja, dosti hitreje kot s pomočjo celih sklopov nekakšnih znanstvenih puhlic, ki so sestavljene iz samih nepreverjenih teorij in zaokrožene na celoto. Seveda je tudi to še kako real life, če si kreten, boš pač brcal v temo in sral sam sebi na glavo, če nisi kreten, boš hitro začutil, kateri skupnosti pripadaš. Jebiga, tudi praskupnost je bila skupnost. Upam pa, da je bilo pred njo še kaj, kar bi vendarle utegnilo biti vsaj malo manj avtodestruktivno. Porkamadona, saj vse tarapane med ljudi nastanejo zaradi neumnega druženja. Zakaj pa je razpadla Jugoslavija ( bog ji daj večni mir in pokoj), če ne zadelj tega, ker je Tito predolgo držal skupaj teh nekaj nezrelih in ritobornih plemen. Sovraštva, ki se sicer v normalnih okoliščinah spucajo po veselicah in drugih javnih prireditvah, niso nič v primeri s sovraštvom, ki se je v teh divjih plemenih nabralo v pol stoletja, ko so se vsi tako bali oblasti, da so tudi smrtno medsebojno sovraštvo uspeli ponotranjiti. To je kot jez, v katerem bi petdeset let zadrževal reko, potem pa vso to silno količino vode naenkrat osvobodil. Dolga leta je trajalo, da se je ta sla po ubijanju vsaj delno unesla. Dasi zaznavam, da tega teatra nekaterim v svetu še ni dovolj. Še si želijo krvi na Balkanu. Sicer pa, kako rešiti problem Albancev v Srbiji, ki hočejo svojo državo? »Ovi hoče da se kao odcepe, a mi im kao nedamo«, varianta. No, in kaj bi jaz, ki se tukaj kurčim, naredil v takšnem brezizhodnem položaju, če bi namreč moral odločati o tem, kaj in kako naprej na Kosovu? Poklical bi predse predstavnike Srbov in Kosovskih Albancev ter jim sporočil veselo novico, da jim je mednarodna skupnost velikodušno odobrila tri leta, da se ali dogovorijo ali pa pobijejo me seboj. Obe entiteti bi dal pod enako stroge sankcije, potem pa obema s pomočjo črnega trga prodajal vse tisto, kar bi bilo sankcionirano. Problem bi bil tako rešen, pa še nednarodna skupnost bi nekaj zaslužila. Saj menda ja politiki poberejo kakšno neznatno provizijo od korporacij, ki na sankcionirana območja prodajajo od otroških plenic, do tankov in druge vojaške krame iz zalog? Aja, za vsak slučaj bi vse skupaj obdal z mogočno NATOVO vojaško silo. Vidite, tudi za vojake iz Vukojebine bi bilo nekaj kruha v teh zaščitnih enotah. Seveda pa samo za šolan kader. Kar naši pošiljajo na vojaške misije same SV intelektualce, v najslabšem primeru inštruktorje. In tako na vseh področjih in zato ni čudno, da deželi v vsakem trenutku manjka vsaj 70 odstotkov intelektualcev, bla, bla, bla. Tistih nekaj, ki nas (še) tlači tole ubogo vinorodno zemljico, pa smo premalo, da bi prevpili vse bedake, zlasti tiste z doktorati, pa naj imamo še tako prav.

No, in zdaj na kratko še o samomoru. Nič novega ni, da je Vukojebina po številu samomorov v vrhu svetovnih uspešnic. Ampak tega pa res ni kriv Janša. Pa tudi komunisti ne. Gospoda in tovarišija, krivi smo drug drugemu. Drug drugemu smo pripravljeni sladkati življenje s svojimi totalno psihopatskimi izbruhi, tako da ni čudno, da kar pogosto komu dopizdi ta »teater u pizdu mater« in predčasno zapusti to kičasto dvorano. Naj mi bo vulgarnost oproščena, a strokovna latovščina me strašno dolgočasi, razen, kadar se mi zdi primerna kot orodje za ironijo.

Kakor koli že, zavedam se, da tudi podpisani na tem mestu ne ponujam kakšne hude strpnosti v stilu Boruta Pahorja, in si morda prav zaradi tega upam z vso odgovornostjo kadarkoli stati za naslednjimi besedami: NIHČE SE SAM NE UBIJE! Pa tudi ne z božjo pomočjo, kar je itak paradoks vseh paradoksov. Z božjo pomočjo je še življenje skoraj nemogoče izpeljati, kaj šele smrt. A-men.

V ponedeljek gremo v agregat.