TKO MISLI, NIJE MU DO PEVANJA

Včeraj sem na temle blogu pokomentiral zanimiv in iskreno, od srca napisan tekst avtorice, ki ji ne bi mogli odrekati omikanosti in pronicljivosti. O sami temi bom nekaj besed odžebral v nadaljevanju. Ta trenutek me je prešinilo nekaj drugega. Namreč to, koliko je mogoče skozi blog priti do bistva avtorja, dosti hitreje kot s pomočjo celih sklopov nekakšnih znanstvenih puhlic, ki so sestavljene iz samih nepreverjenih teorij in zaokrožene na celoto. Seveda je tudi to še kako real life, če si kreten, boš pač brcal v temo in sral sam sebi na glavo, če nisi kreten, boš hitro začutil, kateri skupnosti pripadaš. Jebiga, tudi praskupnost je bila skupnost. Upam pa, da je bilo pred njo še kaj, kar bi vendarle utegnilo biti vsaj malo manj avtodestruktivno. Porkamadona, saj vse tarapane med ljudi nastanejo zaradi neumnega druženja. Zakaj pa je razpadla Jugoslavija ( bog ji daj večni mir in pokoj), če ne zadelj tega, ker je Tito predolgo držal skupaj teh nekaj nezrelih in ritobornih plemen. Sovraštva, ki se sicer v normalnih okoliščinah spucajo po veselicah in drugih javnih prireditvah, niso nič v primeri s sovraštvom, ki se je v teh divjih plemenih nabralo v pol stoletja, ko so se vsi tako bali oblasti, da so tudi smrtno medsebojno sovraštvo uspeli ponotranjiti. To je kot jez, v katerem bi petdeset let zadrževal reko, potem pa vso to silno količino vode naenkrat osvobodil. Dolga leta je trajalo, da se je ta sla po ubijanju vsaj delno unesla. Dasi zaznavam, da tega teatra nekaterim v svetu še ni dovolj. Še si želijo krvi na Balkanu. Sicer pa, kako rešiti problem Albancev v Srbiji, ki hočejo svojo državo? »Ovi hoče da se kao odcepe, a mi im kao nedamo«, varianta. No, in kaj bi jaz, ki se tukaj kurčim, naredil v takšnem brezizhodnem položaju, če bi namreč moral odločati o tem, kaj in kako naprej na Kosovu? Poklical bi predse predstavnike Srbov in Kosovskih Albancev ter jim sporočil veselo novico, da jim je mednarodna skupnost velikodušno odobrila tri leta, da se ali dogovorijo ali pa pobijejo me seboj. Obe entiteti bi dal pod enako stroge sankcije, potem pa obema s pomočjo črnega trga prodajal vse tisto, kar bi bilo sankcionirano. Problem bi bil tako rešen, pa še nednarodna skupnost bi nekaj zaslužila. Saj menda ja politiki poberejo kakšno neznatno provizijo od korporacij, ki na sankcionirana območja prodajajo od otroških plenic, do tankov in druge vojaške krame iz zalog? Aja, za vsak slučaj bi vse skupaj obdal z mogočno NATOVO vojaško silo. Vidite, tudi za vojake iz Vukojebine bi bilo nekaj kruha v teh zaščitnih enotah. Seveda pa samo za šolan kader. Kar naši pošiljajo na vojaške misije same SV intelektualce, v najslabšem primeru inštruktorje. In tako na vseh področjih in zato ni čudno, da deželi v vsakem trenutku manjka vsaj 70 odstotkov intelektualcev, bla, bla, bla. Tistih nekaj, ki nas (še) tlači tole ubogo vinorodno zemljico, pa smo premalo, da bi prevpili vse bedake, zlasti tiste z doktorati, pa naj imamo še tako prav.

No, in zdaj na kratko še o samomoru. Nič novega ni, da je Vukojebina po številu samomorov v vrhu svetovnih uspešnic. Ampak tega pa res ni kriv Janša. Pa tudi komunisti ne. Gospoda in tovarišija, krivi smo drug drugemu. Drug drugemu smo pripravljeni sladkati življenje s svojimi totalno psihopatskimi izbruhi, tako da ni čudno, da kar pogosto komu dopizdi ta »teater u pizdu mater« in predčasno zapusti to kičasto dvorano. Naj mi bo vulgarnost oproščena, a strokovna latovščina me strašno dolgočasi, razen, kadar se mi zdi primerna kot orodje za ironijo.

Kakor koli že, zavedam se, da tudi podpisani na tem mestu ne ponujam kakšne hude strpnosti v stilu Boruta Pahorja, in si morda prav zaradi tega upam z vso odgovornostjo kadarkoli stati za naslednjimi besedami: NIHČE SE SAM NE UBIJE! Pa tudi ne z božjo pomočjo, kar je itak paradoks vseh paradoksov. Z božjo pomočjo je še življenje skoraj nemogoče izpeljati, kaj šele smrt. A-men.

V ponedeljek gremo v agregat.

Berem ob 12h, »Elke Strojan, dokler bo živa, ne bodo spravili z njene parcele v Ambrusu. Berem ob 13h: »Elka se vrača v Roje.« E jebi ga sad. Nedoslednost pa taka. Ampak, to je naravno. Ja, bolj naravna je Elka Strojan, ki je v eni uri javno spremenila prepričanje, kot ves slovenski hram demokracije skupaj. Naši poslanci raje kot da bi priznali, da obstaja še kakšna boljša možnost od njihove, forsirajo zakone, da se sam bog usmili. No omenjeni gospod je tukaj prisoten zgolj kot uporabna figura in ni mišljen kakor koli ideološko. System alert! Levo, desno, vse to je le še farsa, mamac za budale, ki blejajoč derejo na volitve in si volijo kao manjše zlo. Rokenrol za Mozambik. Ej, moja vukojebina, kura si po obliki ter še kako kurasta po pameti. Čeravno bi vsak čas na vsakem gričku poleg cerkve stala tudi lokalna univerza in četudi statistika kaže, da bomo kmalu 1900% akademiki. Vsi do enega. V Vukojebini je že tako, da le redkokdo ve, zakaj res gre. A verjemite mi, tisti, ki vedo, molčijo kot grob. Ker bi se sicer oni kaj kmalu znašli v njem. V grobu, da ne bo pomote. Vi se delajte zaradi mene še tako poštene, ampak Krambergerja nisem ustrelil jaz, pa tudi tisti revež ga ni, ki je bil nedolžen zaprt dolga leta. In nisem jaz na cesto spehal tekstilnih delavk, zaposlenih v usnjarki industriji in še kje! Nisem jaz sprejemal predpisov, ki dopuščajo, da se stanovanja v Vukojebini podražijo v treh letih za 50%, ob dejstvu, da so bila že prej med dražjimi v Evropi in na svetu. In ne sprejemam jaz zakonov, ki naj bi pomagali pri stimuliraju za ustvarjanje večjih družin. In ne lažem jaz državljanom Vukojebine, da je inflacije ob 13,9% letni podražitvi stanovanj, zgolj za dobra dva odstotka. In ne bom vam jaz računal, koliko je stalo stanovanje v Vukojebini pred osamosvojitvijo, koliko stane danes, kolikšna je razlika in kolikšen stanovanjski fond si je lahko špekulant ustvaril v tem času, če je le v štartu premogel nekaj deset tisoč takratnih mark. Kar pa je bilo in je še danes, za vsakogar, ki ne živi od socialne podpore ali delavske plače, relativno malo denarja. Ca 40m2 veliko podstrešno stanovanje je bilo moč leta 1989 kupiti za 7000 DEM (približno 2.900 €)!!! Okej, veliko stanovanj so odkupili tisti, ki so v njih dejansko živeli. Vendar pa se je na trgu kljub temu znašla znatna količina stanovanj, s katerimi se špekulira vse do današnjega dne. In ravno to v pretežni meri draži kvadratni meter stanovanja v Vukojebini, ne pa neki zunanji faktorji, ki so jih na repu prinesli Marsovci oziroma kakšna eksotična žival, ki sicer prebiva izključno v Argentini.

Spet bo kakšna famozna bivša novinarka zameketala, da nimam pojma o čem govorim. A naj se gospodična nekolikanj poglobi v koledarje in druge številke, verjamem pa tudi, da ima v svoji bližini kakšnega poštenega ekonomista, ki ji bo stvar razložil tudi s strokovnega aspekta, in ugotovila bo, da spet ni vse tukaj napaberkovano brez veze, če sploh kaj!? Seveda pa prav rad priznam, da je moj zorni kot dojemanja stvarnosti precej drugačen od povprečniško, sprenevedavo pravičniškega, da je objektiv skozi katerega to stvarnost opazujem, precej umazan in dostikrat vidim zgolj obrise. Kar pa je tako lucidnemu avtorju, kot sem podpisani, vseeno dovolj, da iz vsega skupaj izpelje relevanten, legalen in legitimen sklep, da je osamosvojitev Vukojebine (bila) en sam velik nateg. Vem, zveni ponižujoče, a dejstev ne moremo pomesti pod preprogo. Ne vseh.

Za konec vam, dragi bralci in še dražje bralke, zastavljam nedolžno vprašanje, ki z zgoraj načvekanim navidezno nima nikakršne zveze. Torej je, kot bi rekla kakšna razvpita bivša novinarka, brez veze, pa vendar:

Vas zanima, kaj ima povedati državni sovražnik št.1, obsojen na 137 let zapora v neki drugi Vukojebini?

Ker, če vas zanima, in če vam Srbščina ne dela posebnih vozlov v patriotskem želodcu, vas vabim, da kliknete tukaj. Najbolje pa bo, da si zadevo prekopirate, ker je dolga u pi..u m...r.

KLJUB VSEMU - RODEO

Dragi bralci in še dražje bralke, kot ste opazili, je tale moj v zadnjem času nekolikanj nesrečni blog nekaj dni sameval. Njegov avtor se je potikal in se še potiuka po širnem internetnem prostoru, prizadevajoč si, da bi našel miren ter kolikor toliko udoben kotiček, kamor bi lahko beležil svoje sila modre, prodorne, kritične in seveda novodobnim razčlovečenim kapitalističnim zverem nevšečne misli. No, vse kaže, da sem prostorček našel, le še pripraviti ga je treba za spodobno delovanje, kar pa bo bržčas realizirano v najkrajšem možnem času, zagotovo pa najpozneje do konca tega tedna. Seveda je še vedno aktualna tudi postavitev lastne spletne strani, vendar mi to zaenkrat preprečujejo čisto pragmatične ovire, o katerih pa ne tem mestu ne bi izgubljal besed, ker bi vse skupaj potem lahko izzvenelo v nekakšno jamranje, kar pa je podpisanemu tuje in zoprno.Res, reje sikam in razgrajam ter jih posledično dobim po gobcu, kot pa da bi jadikoval, se smilil sebi in drugim in se tolažil z miloščino. Zavedam se, da bo zaradi tega moje pisanje tudi v prihodnosti včasih deležno ostrih napadov s strani posameznikkovc, ki brez takšne ali drugačne institucionalne podpore nimajo jajc za soočenje z realnostjo, kakršna postaja vsakdanjik (pre)velikemu številu prebivalcev Vukojebine. Okej, Rezka, snedel sem dano besedo, spet svinjam po deželici, spet se izpostavljam kritikam, pljuvanju, maščevcanju, a to je moja koža in iz nje ne morem, pa čeprav je tudi v tej podalpski mlakužu nekaj ljudi, zaradi katerih bi se bil pripravljen svinjanju odpovedati. Seveda v kakšnih manj krutih okoliščinah in ob vsaj rahlo manj zatohli klimi.

Človek z mojimi izkušnjami pravzaprav mora biuti shizofrenik. Nenehno je namreč razpet med tistim, kar je v resnici in tem, kar je iz njega naredilo življenje. To pomeni, da če bi ta trenutek prestopil v manj nevšečno estetiko, bi moje uporniško poslanbstvo ostalo na pol poti in vse minulo delo bi bilo zaman. Tega pa je (bilo) res preveč, da bi lahko vse skupaj kar tako zavrgel in se prodal za nekaj evrov. Čeravno moram priznati, da se že nekaj časa poigravam idejo, da bi svoje pisanje vendarle skomercializiral do vsote, ki bi mi nemara zagotavljala vsaj nekoliko manj stresne pogoje za preostanek življenja.

Od ljudi, katerih mnenje mi res veliko pomeni, sem bil sicer že večkrat dobronamerno opozorjen, da moj bes ne more roditi ravno »dehtečih rožic žlahtne slovenske literature«, in tega se tudi sam še kako dobro zavedam, vendar, dokler ne spucaš vsega blata iz hiše, je pač nesmiselno vanjo nameščati novo opremo. Še posebej, če je blato v hiši kontaminirano.

Kakor koli že, počasi se vzpostavlja stanje, ko bomo lahko globoko vdihnili, ne da bi pri tem pljuča napadel oblak strupene pare, ko bomo lahko naš čas in energijo investirali v sicer razmeroma kratko, a vendarle sončno prihodnost. Do takrat pa bo v teh vrsticah pač še vedno prisotnega kar nekaj žvepla. A če smo preživeli komunizem in Mrkaićevo ubijalsko kritiko, (ki je bila – to rad priznam – vsaj deloma tudi upravičena) bomo tudi teh nekaj kubikov dreka zmetali skozi vrata in se posvetili estetsko primernejšemu izrazju. Do takrat pa, kot rečeno, sem se pripravljen razgaljatiin izpostavljati, ne glede na posledice. Zatorej bo nadaljevanje tegale pisarjenja vendarle nosilo naslov, ki mu je bil namenjen v prvi varianti, torej: RODEO PO VUKOJEBINI.